Pisalo se je leto 1957 in pisala se je zgodovina. Bil je dan, ko je argentinski čudež Juan Manuel Fangio še petič osvojil naslov svetovnega prvaka in bil je dan, ko smo videli eno največjih predstav v zgodovini F1. Dan, ko je Fangio osvojil Nürburgring.
Argentinec je svojo dominacijo z Maseratijem začel, takoj, ko so dirkači zapeljali na dobrih 22 kilometrov dolgo legendarno dirkališče v pogorju Eiffel. S časom 9:25.6 je osvojil Pole-Position, a čakala ga je velika naloga. Ferrarijev dvojec Mike Hawthorn in Peter Collins bo dirko odpeljal brez postanka. Fangio pa bo z mehkejšimi gumami in na pol praznim rezervoarjem moral na postanek.
Štart mu ni uspel in padel je za oba Ferrarija na tretje mesto. El Maestro je že v tretjem krogu prehitel oba rdeča dirkalnika in začel nabirati prednost, ki jo bo potreboval, ko bo zapeljal v bokse. Na postanek je odšel v 13. krogu s 30 sekundno prednostjo pred Hawthornom.
Toda sledila je drama. Katastrofalen postanek Maseratija in Fangio se je na stezo vrnil kot tretji, 48 sekund za drugo uvrščenim Collinsom. Kar je sledilo je zgodovina. Fangio je z Maseratijem 250F začel dirko življenja. V naslednjih 10. krogih je El Maestro je devetkrat podrl rekord kroga. Že v prvem krogu je zmanjšal Hawthornovo prednost za 15,5 sekunde, v naslednjem za 8,5 sekunde in tako krog za krogom vse do predzadnjega, ko je spektakularno prehitel oba Ferrarija za zmago in svoj 5 naslov svetovnega prvaka.
Takoj po dirki je Fangio povedal: “Nikoli v življenju nisem vozil tako hitro in mislim, da tudi nikoli več ne bom”
Kasneje pa še dodal: “Nürburgring je bila moja najljubša steza. Ljubil sem jo in verjamem, da sem jo tistega dne končno resnično osvojil.”
Matej Plešej @F1.si
El Maestro legenda, Fangio je verjetno najboljši voznik